Priznam, da sem kdaj počela popolnoma enako ... danes pizdakam zraven.
Držala kakšnega izmed frendov za vrat. Ne dobesedno, čeprav sem in še znam tudi to.
Vsakodnevno mi vn vrže na tone papirovja, ne za v roke prjet, a tko, zgolj v digitalnem smislu. V stilu:
Če je pravi prijatelj, bo to ...
Če ni pravi prijatelj, ne bo tega ...
Če mu kaj pomenimo, bo priletel ...
Če ne pride, ni pravi prijatelj ...
C'mon!
Prjatelj v današnjem času je tko v bistvu težak in riskanten naziv, kdaj je po moje dobro premislit, če si ga sploh želimo nadet.
Pa mi smo tečni, zoprni in zahtevni. Kot prijatelj je potrebno sredi noči vstat, pridivjat vsako minuto, ko se začuti posebna potreba zato, v nasprotnem primeru fašemo litanijo kao »pozitivnih« misli na fb. Ne maram. Kaj pa vem, morda sem res izreden primerek človeka, ki uživa v svoji samosvojosti. Vse me prične srbet, če morda nekdo želi posegat po moji svobodni volji. Pa da ne bo pomote, sem turbo družabne sorte, rada in veliko sem med ljudmi in res iz srca se rada družim, ampak v prvi vrsti sama s sabo.
Je pa hecno ... da imam kljub vsemu več kot na vse prste preštetih prijateljev, kolegov, družabnikov, znancev ... in na večino od teh se kar prilično lahko zanesem v stilu, nočnih klicev, da me pridejo rešit iz morda kakšnega zgrešenega nočnega pohoda.
Vsako leto, ko sem dlje na svetu, se raje družim. Vedno raje imam fajn ljudi ob sebi. Pa se mi zdi vseeno teza, če ne priletiš sredi noči direkt iz postelje ob ramo jokajoči prijateljici, da nisi pravi prijatelj, zgrešena. Mene v sekundi začne vse tiščat, čeprav moji, tisti, ki so mi blizu, vedo, da priletim tudi takrat, ko nuja ni tako zelo izrazita.
Blazno pozdravljam internet, družbena omrežja, s katerimi lahko ohranjamo stik ... tudi, če odletijo, se odselijo stran od nas.
Teh portalov ne jemljem zgolj kot minus, ki nas ovira pri naših družabnostih, temveč jih jemljem bl kot plus, saj nas skupaj združuje fajn ljudi.
Saj je tu kot, če se sprehodiš po mestu, a ne ... objeme deliš s tistimi, s katerimi si pač želiš.
Svobodna volja, s kom kam it, je enaka tu ali pa tam. Pričakovanja so ogromna ali manjša prek tipk ... ali pa v živo z rokami okoli vratu ...
Vseeno al smo tu al smo tam ... ali smo povsod ... šteje pač dejstvo, da smo. Vredno je več, če si sami želimo, da smo.
Tu pa tam sedim z eno deklico na kofetu. Rada. Luštno se mava in si izmenjavava teme, ki se tičejo najinih skupnih interesov. Gledanja filmov, preživljanja časa v gledališču. Brez pritiskov, čvek v štacuni pri nas, kava v bližnjem lokalu. Paše.
Se rabiva ... se pokličeva. Je nuja, prideva.
Simpl k pasulj. Mam strankice, ki so postale frendice. Se lovimo na šihtu in zdaj že v privat lifu. Luštno.
Mam posebno kategorijo frendov iz vrtca ... ti štekajo najtemačnejše kotičke mojga včasih zafuranega srca in me držijo za roko tudi, ko skačem od sreče. Poznamo takšne, ki so tu ... podarijo lekcijo in gredo ... a vseeno na nek način ostanejo. Za skupne teme, za skupna doživetja, vseeno. Za nikogar nimam besed, da se ni izkazal. Največkrat se ne izkažem sama, ko se zaprem v luknjo mojega udobja, ki se mu reče samota. Rada sem tam ... tudi če sem kdaj v družbi, se zavijem v to špranjo in znam bit sama. Hotla sm povedat ... da deljenje lekcij pali le pri nas samih ... tudi kar se tiče prijateljstev. Nismo popolni, kdaj prespimo 'budilko', ko nas kdo pokliče in nas rabi.
Nič hudega, smo ljudje.
Jaz vsakemu od mojih frendov povem, da ima srečo, da ni edini. Tako je delo porazdeljeno in lažje obvladljivo.
Pred leti sem bila velika fenica knjig o petih prijateljih. Že leta smo skupaj. Toliko o tem, da se tiste najmočnejše želje zmeraj uresničijo.
Lepe dni
Urška
Komentarji
Objavite komentar