Pod deko. Eden spi, jaz bedim.
Solo, kot sova z na stežaj odprtimi očmi, v postli, s tono povštrov okoli sebe, v roki piskr kofeta.
Letos bo prijazno ... po celo nočni epizodi ne spanja bom zjutraj lahko potegnala par urc in prišla vsa cvetoča v popoldansko službo. Se je že zgodilo, da sem šla direkt ali pa da sem imela celodnevno vajo, enkrat se spomnim za hudo dobro predstavo v dvorani Duše Počkaj v Cankarju. Bila sem blagoslovljena z delom, ki je zajemalo premikanje gumbov na mešalni mizi in moram rečt, da sem večina tajminga ujela, bila točna, klub temu, da sem bila vsa neprespana.
Preidem k bistvu, k letošnjim nominirancem za najboljši film:
Pokliči me po svojem imenu (Call Me By Your Name)
Najtemnejša ura (Darkest Hour)
Dunkirk
Zbeži! (Get Out)
Lady Bird
Fantomska nit (Phantom Thread)
Zamolčani dokumenti (The Post)
Oblika vode (The Shape of Water)
Trije plakati pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri)
Priznam. Izpustila sem Dunkirka. V Metropolčiču mi je ušel, v poletnem kinu na Ljubljanskem gradu, pa sem se ga izognila, namerno priznam. Mogoče ga kdaj pogledam. Zaenkrat ne. Verjamem, da je fantastičen. Tako zelo dober, da si je preklemano zaslužil nominacijo za letošnjega Oskarja.
Pokliči me po svojem imenu je film, ki sem ga dolgo čakala. Veselila sem se ga najdlje od vseh nominirancev. Pričakovala sem lepoto. Svarili so me pred jokom in me vzpodbujali, da naj grem gledat, da bo to najlepše doživetje, ki mi ga bodo letos podarili na platnu.
Film je krasen. Priznam, morda sem se preveč zapičila v dejstvo, da sta glavna akterja geja. Ni bistveno. Bistvena je ljubezen. Bistveno je razumevanje med očetom in sinom. Jaz pa priznam, da sem videla krasnega Armija in pizdakala, zakaj upodablja ravno spet geja. Mogoče delujem blazno nastrojena proti drugačni spolni usmerjenosti, kot je večinska. Pa nisem. Obožujem ljudi. In rada bi morala imet tudi ta film. Timothee je fantastičen. Tako zelo realen, tako zelo ga čutiš, vsak njegov gib, solzo, veselje in trpljenje. Pričakovanje, strast ...vse to me je spremljalo skozi ves film.
Ob drugem ogledu filma sem dojela, da šteje samo ljubezen. OK, se predam ... ni gejevski film, je krasna zgodba o ljubezni ... s številom ogledov ... spol likov izgublja vidno polje.
Da ne bo pomote. Film je top in film si preklemano zasluži Oskarja.
Najtemnejša ura je film, ki je name naredil podoben vtis, kot pred leti Iron Lady. Film me ni prevzel, začarala me je nora upodobitev glavnega lika. Gary Oldman je tu fantastičen, kot je bila pred leti moja draga Meryl kot Margaret Thatcher. Tu ni dvoma, vprašanja, ker vsak, ki zgolj za par minut pokuka v sceno kakšnega prizora, to ve.
Zbeži. Film Zbeži!, sem gledala dan pred operacijo. Nič hujšega ... zgolj poseg, ki so ga na meni opravili poleti. Se spomnim, da sva z Andrejo šli v kino. Večer po filmu sva še razglabljali o njem in lovili trenutke, ko sem lahko še zaužila nekaj hrane in vode pred jutranjim dremežem pod narkozo. Vse se je seveda dobro izteklo, film pa mi je ostal v spominu po svoji izvirnosti, odštekanosti, samosvojosti, smehu ob njem ter strahu, ki me je obdajal ob ogledu. Eden izmed filmov, katerega si nisem upala it gledat sama. Misteriozni triler, srhljivka je zanimiva kombinacija predvsem za nominacijo za Oskarja za najboljši film.
Lady Bird , moment v katerega sem se zaljubila. Tako topel, domač občutek na stolu v dvorani mojega Metropolčiča. Iskren, lep pomirjujoč trenutek, ki sem ga odnesla s seboj domov. Tako srce božajoč film, da adijo. Ne znam opisat drugače. Krasen. Lep. Tako sproščena že dolgo nisem odšla proti domu. Ljubek večer ... tako zelo lep film. Tako moj.
Fantomsko nit sem odšla gledat z opozorili, da me zna dolgočasit. Da je na trenutke takšen, da v tebi prebudi občutke, ki te silijo na zehanje. Daniel Day Lewis si noro zasluži Oskarja za glavno vlogo. Fantastična je tudi Vicky Krieps ter fantastična Lesley Manville. Daniel naj bi se s tem filmom poslavljal. Ne poznam ozadja odločitve a velika škoda. Upam pa, da vseeno ne bo v stilu Novih Fosilov, ki se že desetletja potikajo po poslovilnih turnejah. Če misli, da je potreben konec, ga bomo spoštovali in si do onemoglosti sukali filme z vlogami s katerimi nas je omrežil.
Po pravici, kakšen je film Zamolčani dokumenti, nimam pojma. Zanimiv, tih z močnimi scenami. S krasnim, po seksu dišečim glasom Toma Hanksa. Tu je Meryl, tu ni kaj razglabljat. Film je dober, ker je v filmu fantastična ona. Oskar? Verjetno ne. Če ga faše Meryl ... padem v nezavest in storim oslarijo s katero obeležim njen zlat kipec.
Meryl je zakon. Ona je carica, zdaj že samo zato, ker obstaja.
Oblika vode. Oblika vode je moj vodilni film letos. Je pravljica in je glamuroznost v enem. Je krasna majhnost vsega skupaj in veličina, ki jo doživiš pred filmskim platnom. Octavia Spencer je odlična podpornica glavni akterki Elisi, ki jo upodablja Sally Hawkins. V film sem se zaljubila. Še "pravljično bitje" je bilo tako ljubko.
Film je tipično Oskarjevski al bo fasal totalno vstajenje al potop v stilu Titanika, kljub trinajstim nominacijam. Mislim, da je nepremagljiv favorit kar se tehničnih Oskarjev tiče. Kamot mu podarim kipec za najboljši film letošnjega/lanskega leta, a bo težka.
Absolutni letošnji zmagovalec po mojem izboru je film z naslovom Trije plakati pred mestom. Ne tako zelo tipični predstavnik zmagovalne srenje, a tu je enostavno fenomenalno vse. Igra, scena, režija, muzika, zaplet, potek, razplet, konec, dialogi ... vse. V tem filmu ni enega kiksa, bo mogoče kiks ravno ta, da je predober za zlatega Oskarja?
Če se izognem še vprašanju okoli zmagovalca v najprestižnejši kategoriji, se dotaknem igre. Frances je ubijalska ... tako kot vsi njeni trenutki v filmu. Moški akter, spremljevalni faktor v moški vlogi ... nimam besed, ta film je presežek, ravno zaradi občutka, ki ga imaš ob njem. Za razliko od njega, te Oblika vode pomiri in z lahkoto popelje po njem v spanec. Plakati te vznemirijo, osrečijo in te nikakor zaradi vznesenosti ne pustijo spat.
Ob koncu pa bi se izredno rada dotaknila še nominirancev za tujejezični film. Vem, kretensko, saj sem gledala zgolj enega a to je to. O telesu in duši, je moj tujejezični zmagovalec. Kaj tako lepega še nisem videla. Poosebljanje čiste ljubezni, ki zgleda, da dejansko res obstaja.
Ob tej priliki hvala mojemu Mestnemu kinu Metropol, za vse filme, vse akomoditete in vsa doživetja velikega filmskega platna.
Fantastičen petek!
Urška
Komentarji
Objavite komentar