Fuck, 38. Čist super številka, če odmislim, da bi pri teh letih morala imet hišo, s katero bi se zapufala, ful hud avto, ki bi mi ga kupil mož, poročni prstan, zarad katerga bi morala sigurno na eno kavo manj vsak teden in najmanj dva otroka, zarad katerih bi hodila vsak mesec na barvanje k frizerju, ker bi imela sigurno zarad dodatnih skrbi kak siv las več, kot tega, ki mi ga na tri mesece izpuli frizerka, ko grem k njej na striženje.
Služba je adijo. Če bi želela resnost, bi morala vsaj kje v banki za compom urejat papirje in vsak teden nabavit nove najlonke, ki bi pasale k službenem kostimu.
OK, v tem primeru bi mogoče bolj ustrezala svojim letom.
Tako pa nekaj bluzim. Mam tako kulsko službo, v katero se mi zdi, da sploh ne hodim. Ker sem tle nekako poleg našega stanovanja v moji top soseski, praktično tudi doma. Se mi zdi, da je najlepše preživet čas, ko sem v službi. Tu se spočijem, vsi vedo, da sem tle in pridejo k meni, ne rabim laufat naokoli, naužijem se fajn energije, sosedje kuhajo odlično kavo. Top mi je.
Denarja imam toliko, da ga uspem takoj zapravit. Doma me ne čaka tečen mož, ki me sprašuje, kje sem hodila iz službe tako zelo dolgo. Z mami obožujeva skupna kosila, kjer vsaj v tistem delu dneva (če nisem v štacuni) izmenjava tekoče tračarije. Psa imam, da mi pove, da je po dežju bl luštn bit doma in da se ven takrat odleti zgolj za vzorec. =)
Obožujem dolge sprehode in se ne oziram na dejstva, da je morda bolj produktivno hodit v hrib. Celjsko sem opustila po parkratnih vzponih, čez meni nevšečne stopnice. Zacopana sem v viseči most, ki je moja destinacija na tedenskem meniju moje rekreacije.
Zjutraj mi posije sonce, takoj, ko vstanem. Obožujem jutranjo kavo, ker po njej neham bit tečna, če pred njo uspem takšna bit. Obožujem, ker se ob večerih preoblečem iz povalane trenirke v udoben pulover, ki mi sega čez rit, v legice, ki me ne tiščijo, Hunterce, ki zgledajo kul, tudi, če še ne dežuje in pičim peš v kino, četudi mi na parkirplacu počiva moj Clio.
Super mi je, ko me tam čakajo nasmejani ljudje. Nihče me ne sprašuje, zakaj sem sama, zakaj z izbrano družbo drugič, vsak razume, da v hordi ljudi okoli sebe, rabim in ljubim svoje filmske večere, svoje trenutke, ki jih delim kdaj tudi zgolj sama s sabo.
Obožujem svojo vsakodnevno pot mimo teatra, v katerega vse večkrat zavijem po karte za predstave.
Zdaj, ko se je ura premaknila, mi je luštno, ko zavijem ob večerih še na kak čvek ob kakšni sladki pijači.
Pozimi me misterioznost temačnih dni privlači, ne zgolj, ko sem doma, temveč tudi takrat, ko se potikam naokoli.
Sem zadovoljna, tudi takrat, ko trpim in se jezim zaradi česa. Naučila sem se jokat, smejat, objemat, trpet in dojemat, da je vse to pač moje življenje.
Imam rada ljudi, če mi kdo ne paše, se znam nasmejat in obrnat. Paše mi klima, ostalo ruši naokoli moja energija. Rada sem in še rajši mam, da ste z mano. Ne vem, mogoče bo kdaj drugače. Mogoče bom kdaj pogrešala kaj, kar bi lahko bilo drugače.
Sem TaFajnaUrška in uživam v tem.
Luštno se mejte,
Urška
Komentarji
Objavite komentar