Včeraj sem se zbudila vsa povožena. Jutra, podobna temu, so ubijalska. Prejšnji večer sem padla v posteljo z občutkom, kot da bi me povozil vlak ali bi cel dan delala v rudniku. Pride kdaj tak. Jutra po tem so tlačanska, morda čas za kanto sladoleda in šteko robcev za zraven. Hvala bogu sem rekla ne in opustila misel o jokavem dnevu in ga že v startu zatrla.
Zadnjič smo debatirali nekaj o jezi … evo pa nekaj zbranih misli:
Jezni ljudje so jezni v prvi vrsti nase, morda teza ni znanstveno potrjena, pri meni in mojih sogovornicah pa to sigurno drži.
Ne vem, kakšne izkušnje imate vi, a moje so naslednje: vsak je že doživel jezo, po navadi jo jemljemo zgolj kot negativno čustvo oziroma čustvo, ki se nanaša na nekoga, ki nas je po domače razjezil. Sama sem se z leti začela zavedat, da je jeza nekaj, kar pri meni povzroča tesnobo in obupno nelagodje zgolj zaradi mene same.
Zakaj bi bila na nekoga jezna, če nisem sama nase. Ne vidim razloga, niti najmanjšega. Če čutimo v sebi pomirjenje, ga lahko podelimo z ostalimi. Z jezo je podobno ... delimo jo z okolico, a sprejmejo jo zgolj tisti, ki so nanjo "pripravljeni".
Jeza je čustvo, ki se v nas ustvari zaradi nesigurnosti vase, ko ne znamo dojet in sprejet določenih stvari pri sebi, takoj, ko se z njimi soočimo in jih sprejmemo, se jeza pretvori v pozitivno pomirjujoče čustvo.
Pride čas, ko nas jezi vse okoli nas. Že ker nekdo ni bil zadovoljen z nami že zaradi samo občutka, da z njim sobivamo na tem svetu, pa vendar, prvotno je iritiralo to nas, zakaj bi se nas sicer dotaknilo.
Norimo, ko nimamo zadev poštimanih. Služba nam gre na jetre, pa ne zaradi zoprnih šefov, ampak, ker si sami ne znamo uredit zdravega delovnega vajba. Prijatelji so uspešni in nihče nas pretirano ne šmirgla, ker nima časa, a ravno takrat ga sami imamo preveč in se borimo z lastnimi demoni, kako nismo zadosti dobri za okolico, poanta pa je, da nismo zadosti dobri sami zase.
Ukvarjanje z mislijo ugodit okolici, nas lahko pahne v brezno, v katerem bomo sami sebe zgrizli do propada.
Tako kot se lahko uničimo sami, je dobro, da imamo suport koga, ki nas spremlja, ko se pobiramo s tal.
=)
Medaljo prejmemo, ko se zmeraj znova poberemo, ne takrat, ko nikoli ne pademo.
Lep petek vsem
Urška
Komentarji
Objavite komentar