Zadnjič pridem domov, se tako lagano zvrnem po
delovnem popoldnevu na postlo, mal razmišljam in se zadnje minute odpravim do
avta in se zapeljem do kina. Se ne, ker mi avto ne užge. Da vas seznanim, pred
blokom, na parkirplacu, mi stoji moj pikec. Osemnajstletni miško, ki me vozi v
daljave. Zadnje čase na krajše poti ... ker racionalno gledano avta ne rabim.
Dnevno se vozim z biciklom, po dežju v mojih priljubljenih Huntercah, pozimi v
snegu peš, zavita v bundo s kapo na glavi. A z avtom bi mi odvzeli svobodo,
prostost, lastno stanje v katerem lahko prosto po prešernu diham.
Par let nazaj sem si nabavila skiro. Kul zadeva, a
letos mi stoji v kleti. Kul zadeva pred nakupom katere sem razmišljala, da plus
10 let nikogar ne vidim na njej … kasneje se je razpaslo. Fajn se razmigaš,
povsod prideš, si hitro in če te ne usuje je tudi kolikor toliko varno.
Včasih sem dirkala z rolerji, še danes se spomnim
kakšno vznemirjenje sem doživela, ko sem se prvič spustila po hribu navzdol, s Čopovega
mostu ob Savinji. Bomba. Moja rolarska slava se je končala, ko sem vsa potolčena
pristala v travi, kamor me je zabrisal bivši, ki se je tako zbal zame, da ne bi
zletela po sveže prepleskanem asfaltu.
Torej z mojim Miškotom čakava na prjatla, da postavi
diagnozo. Se mi pa zdi, da sem rojena tipica, ki ponori ob podobnih zadevah.
Vas ne vrže s tira, ko vam nekaj prekriža pot. Se spomnim, da sem, kot mlajša
norela tako zelo, da imam na sumu, da bi mi takoj pripeljali drug avto, kot pa
da bi me imeli še voljo poslušat.
Z leti se navadiš, živce imaš mirnejše, ker se
zavedaš, kaj ti v življenju pomeni prioriteta.
Se spomnim zadnjič. Ponavadi velikokrat koga čakam, da
me pobere, pride v kak kino ali podobno. Pa res ne maram zamujanja. V glavo so
mi kot otroku vbili to, da zamujanje pomeni nespoštovanje do sebe in do sočloveka.
Niti ni to tako dobro, ker opažam, da se je v življenju dobro prilagodit in
tudi kot zadnji prikazat kje, ter opozorit nase v stilu zvezdniške deset
minutne zamude.
Sva enkrat s prijateljico razglabljali o tem. Zamuja,
konstantno, čeprav prej nikoli ni. Se je zlila z okoljem, v stilu besed, da vsi
zamujajo, pa bo še ona. Je zlato dete, ki nas vernomer vozi naokoli, mi pa pač
za ceno tega kasiramo čakanje. Je to prav? Pokažeš s spoštovanjem do nekoga
tudi odnos, ki ga gojiš do sebe. Pravi, da bo ona tudi čakala na nas, ko jo
bomo mi vozili naokoli. Se mi zdi, da se človek kar hitro navadi, da si nekoga
vzame v last.
Ampak vseeno rada pridem kam pozno. Sploh takrat, ko
vem, da mi zamika bit opažena pa nimam originalnejših idej od tega, da se
uštimam, da si pred špeglom pomežiknem sama sebi, potem paradiram, vstopim,
objamem vse po vrsti in se nasmejim še sebi.
Se spomnim obdobja, ko sem uvajala lastne zamude.
Potem sem ugotovila, da rada izstopam in dalje hodim točno ter se trudim, da ne
prezgodaj in da nikogar ne »ubijem«, ko pride pol ure kasneje.
Lupčka, krasen vikend vsem,
Urška
Komentarji
Objavite komentar