Zadnjič sva z mami sedeli v
gostilni. Naročili sva hrano. Sama sem simpatično natakarico prosila, če lahko ujamejo on moment, da bo pripravljena, kot presežek. Ker včasih ni in jaz imam raje takšno, ki je. Saj tako pri njih znajo. Vzrojila je. Posvetovala se je v kuhinji. Sem
se oglasila in poudarila zgolj, da sem izrazila željo. Gospodična je vzrojila
in nastal je v sekundi enostranski prepir (upam, da to sploh obstaja=)) Na
koncu smo mirili vznemirjeno natakarico. Ni želela razumet, da moj namen ni
dobit za cel tovornjak hrane, ker ipak je dobro, če sem kdaj na dieti, a da sem
zgolj izrazila svojo željo in zadnje kar sem pričakovala je bil kasnejši
natakaričin moment. Vztrajala sem v prijaznem tonu tudi kasneje, ko je k mizi
pripeljala šefa. Ne želim, da se na stara leta preobrazim v »kimavčka«, nisem
bila stroga, osorna, naduta, neprijazna, zgolj izrazila sem svojo željo.
Na koncu sem ji podala euro
napitnine in ji prijazno prišepnila, da delo z ljudmi je najlepši poklic in
hkrati največji bav bav. Treba je znat in si kdaj pustit kaj naučit. Ni
poštekala in začela vpit, da je ona tam najbolj prijazna ipd. ... sem rekla,
naj pozabi in gre dalje. Ob odhodu sem šla na WC, kjer je razlagala s palčko
hodečemu gospodu, da bo pač počaku, ker ona ne more bit vsepovsod, v podobnem
vznemirjenjem momentu, kot ga je imela prej pri nama.
Zadnjič se sprehajam za Savinjo,
pešake me prehiti gospa, ki stanuje čez cesto. Starejša od mene, sina ima mojih
let oziroma par let mlajšega. Gospa, ki se redno rekreira za Savinjo, me tako
prehiti. Jaz z Rozo počasi capljam v klanček in v daljavi vidim, kako debatira z
enim gospodom. Vse OK, dokler se ne približam na razdaljo, iz katere lahko tudi
razločno vse slišim. Zgledalo je malce grozljivo, zato priznam sem se ustavila,
ne vem, mogoče sem hotla popazit na gospo, če bi gorila poleg nje res skočila
nanjo. Tip je vpil, da naj se briga zase, da ga zanima, če ma ona vse doma tako
pospravljeno, kot zahteva, da je za Savinjo. Kasneje sem zvedela, da je bla
fora v gori vej in je gospa povprašala gospoda, ki je ravno stopil iz bunkerja
Elektra, če lahko kaj urgirajo. Ni se končalo pri tem, njegov sodelavec je
prišel mirit situacijo, gospa je nadaljevala v prijaznem tonu, gospod, ki se je
predstavil z imenom in priimkom pa je dalje vpil, da je on šef tam in naj jim
neha težit, ker on nima z vejami nič.
Obratna situacija. Jaz zaposlena.
Gospa, stranka, ki jo prvič vidim, želi nekaj kupit. Cena se ne ujema, ji podam
informacijo, da ji prodam po nižji ceni oz. mi v glavi zvoni, da ji morda s
prijazno gesto polepšam dan in ji izdelek podarim, ker je napaka moja. Se
nasmejim, preden uspem kaj rečt, gospa vzkipi in začne vpit in zagrozi, da
pošlje inšpekcijo. Nisem znala odreagirat v svojem nasmejanem tonu, v tistem
trenutku so mi solze spolzele na obraz … ja fuck, saj nisem nobenega ubila,
gospo mirim, da naj pač pošlje inšpekcijo, če se ji zdi potrebno. Gospa vpije, v
kakšnem sistemu živimo, da kakšni nesposobneži smo v službah, ona inteligentna
pa mora bit že leta doma.
Meni ljuba oseba gre na magnetno
resonanco v celjsko bolnco. Jo sprejmejo sočutno, prijazno, srčno. Na nedeljo ji
strah odpravijo v sekundi, razložijo potek in seznanijo z dejstvom, naj ne trpi
dalje, če se bo med potekom pregleda počutila nelagodno. Ne more prehvalit.
Poanta mojega zapisa je
naslednja: prijaznost, kultura obnašanja in zmožnost normalne komunikacije.
Pristop k stranki, pacientu, k sočloveku. Ljudje, ki vsakodnevno stopajo v stik
s soljudmi, bi morali v zakup vzet dejstvo, da smo si različni, da razmišljamo
vsak po svoje in odreagiramo vsak po svojih zmožnostih. Poanta in cilj vsega bi
morala bit olepšana minuta, sekunda, trenutek, ves čas, ko komuniciramo eden z
drugim. Ni mar point vsega, da si lepšamo trenutke? Bi delavnice v stilu odnosa
do soljudi pripomogle k lepšemu ali bi se jih udeležili zgolj vsi tisti, ki to
že znajo?
Prijeten teden vsem,
Urška
Komentarji
Objavite komentar