Zadnjič me je kontaktirala prijazna Anja Vogrič in me
povabila k akciji pod imenom Ustavi se.
Kaj pa vas, kaj pa vas v življenju straši. Znate rečt ne in se podat vsakdanu čisto po
svoje?
Urska Orlic
Strah pred minljivostjo. Nikoli se nisem bala zase. Ko bom
umrla ne bo konec. Vse skupaj se bo nadaljevalo nekje drugje. Bala sem se za
svoje najbližje. Ob zgodnji izgubi očeta, izgubi drage prijateljice v
najstniških letih sem se kmalu zavedala, da je življenje še kako zelo minljivo.
Smrt sem sprejela, kot nek življenjski proces med delom v domu upokojencev. Tam
sem spoznala, da je smrt lahko tudi odrešitev, da je kot rojstvo čisto normalen del našega življenja.
Strah pred nesprejetjem. Še danes imam v svoji bližini teto,
ki je prepričana, da je lepše kot živeti po svoje, živeti z zavedanjem, da te
okolica sprejema. Z leti sem spoznala, da je največje bogastvo lastno
zadovoljstvo. Presenetljivo se ta nasmeh, ki ga nosiš vsak dan na obrazu zna
prenesti na okolico. Dobro privlači dobro … slabo se odbije stran, slej ko
prej.
Če prav pomislim, sem živela v strahu pred zavrnitvijo, a
smešno, nikoli se nisem bala, da bo kdo zavrnil mene. Zmeraj mi je bilo težko
reči ne, ker sem bila prepričana, da sem dovolj močna, da lahko potrpim vse.
Morda sem res, a z leti sem ugotovila, da je to početje žalostno v prvi vrsti zame. ✨ Znam se odmakniti od ljudi, ki
mi ne pašejo in jih hkrati ne obsoditi na slabe ljudi. Vedno pravim, da ljudi
privlači ista energija … zato nekdo, ki ni privlačen za nas je pa za nekoga
drugega.
Urška
Komentarji
Objavite komentar