UŽITEK-NAJTOPLEJŠI OBČUTEK POD SONCEM

 

 

 

Ura je pozna. Ponedeljek se je že pričel. Preden sem odšla v kino pred parimi urami, sem si skuhala pisker kofeta in uživala. Zdaj je to cena, ki jo plačujem, in hvaležnost, ker nisem padla v posteljo in zasmrčala v sekundi. Včasih je luštno kaj vrečt na papir, pa četudi je ta papir monitor in svinčnik tipkovnica v družbi z miško.

Vedno bolj trobezlam, da so pomembne v življenju energije, pa vedno bolj vsaj pri meni to drži. Se spomnim zadnjič, da smo sedeli pri enem omizju in si izmenjavali pripetije, režala sem se kot nora in se v tistem trenutku ustavila in se zdrznila, kdaj sem se tako od srca nasmejala zadnjič. Hmmm, nazadnje sem tako lovila solze, ki so tekle iz oči po obrazu, v srednji šoli, ko sem se smejala prisrčnemu profesorju, ki nas je učil poslovno matematiko. Se spomnim, da me je imel za blazno čudno, a meni je ostalo zgolj v spominu to, da sem uživala. Ne vem sicer, če se kdaj to zgodi vam, a sama sem že spoznala tesnobni občutek, ko sem od koga želela zbežat iz sicer neškodljive kave.

Skratka. Sobota zvečer. Šle smo na Ptuj. Zaključek festivala Poezije in vina na Ptuju. Kreslin in Mali bogovi. Žur do jutranjih ur. Sicer ne vem, ali je ob dveh po polnoči že jutro, a takrat smo se odpeljale domov.

Top. Naplesale smo se. Z nami so žurali kelnarji, ki sem jih na začetku opazovala, kako lahkotno, brez stresa obvladajo vso to gnečo.

Najlepši prostor daleč naokoli. Muzikafe, artish plac za vse tiste, ki čutijo življenje. Imate prav, poezijo smo izpustile, ono drugo ne. Bilo je luštno. Energija, ki nas je prestavila, da smo odmaknile mize in si dale plac, da smo plesale vso noč.

Vmesni clip je bil Vladekov koncert. Prisežem, da sem se zadržala in kulturno vpila od navdušenja med songi. Vlado je car. Mladi bogovi so nardili rock žur in skupaj z umetnikom pokazali, da se jih splača it poslušat na kater kol drug konec Slovenije.

After party v notranjosti lokala in schnel kurs po lokalu, za katerega sem zdaj ugotovila, kako je gromozanski, čeprav sem že dostikrat tam čepela na kavi.

Moj naslednji podvig, mojemu stacionarcu kupim brata laptopa in se zapeljem v svojem črnem že osivelem lepotcu do Ptuja. Na kavo, pa da kaj ustvarim na papir, pa čeprav bo papir ekran prenosnika in tipkovnica ter miška svinčnik, s katerima bom pisala.

Človek se lahko v življenju zacopa v marsikaj, tudi v tako simpa kotiček pod soncem.

Uživajte, to šteje.

Urška