ČLOVEK NAREDI DELOVNO MESTO, NE DELOVNO MESTO ČLOVEKA

 

 

 

Ljudje hodijo k meni z različnimi življenjskimi dogodivščinami in hvaležna sem za vsako in vsakega izmed njih. Čeprav delam v trgovini, ki je bolj osebne narave, je trgovina kot sama pravim s takšno posebno, osebno dodano vrednostjo. Pri nas so nakupi bolj osebne narave, shopping pri nas je že kar nek obred. Ljudje nakupijo in radi še po opravljenem nakupu počvekajo, imamo pa pri nas ogromno ljudi, ki nam pridejo pomahat, nam polepšajo dan s kavico iz bližnjega lokala in obstajajo ljudje, ki se oglasijo zgolj po objem. Pravijo, da jim ta daje energijo. Si ne predstavljam, da bi bila zaposlena pri kakšnem veletrgovcu in bi sredi trgovine talala objeme stranka pa vendar, časi se spreminjajo zakaj ne bi v ponudbi tudi pri njih imeli kdaj kaj novega. Morda bi jim morala poslat vsaj ponudbo.

☺

Pride gospa. Lepa. Zelo urejena. Srednjih let, se mi nasmeji in reče: »Vi ste take vrste človek, da kamorkoli bi vas postavili, bi cveteli« Sem se nasmejala, mi je bilo nerodno in v tistem trenutku sem pomislila na to, kako imamo raje oziroma lažje in enostavneje sprejmemo grajo, pokimamo z glavo in se popravimo ob pohvali pa ne vemo kaj bi. Je rekla, da bi mora nekaj povedat, da bi rada delila z menoj, da me bere in bo vesela, če bo to kje prebrala oz še bolje bo prebral še kdo drug.

Človek naredi delovno mesto, ne delovno mesto človeka. Pravi, da kupuje povsod. V specializiranih trgovinah, butični zadevšnah v starih delih mest, pri veletrgovcih, skratka ne izogiba se nikogar.

Je kupovala v enem centru, večje sorte trgovini v našem mestu. Pa se ji je mudilo. Vsi so metali zadevšne na trak pri blagajni. Gospa pri kasi je vlekla artikle s kodami čez skener in jih ponujala kupcem, da so jih polagali v nakupovalne vreče. Bila je gneča, ogromno artiklov se je nabralo plus njeni priljubljeni siri iz omenjene trgovine, dobri so, vem tudi sama.

Ogromno ljudi, nekateri nervozni, je rekla, da se jim je na obrazu videlo, da bi radi že opravili vse skupaj in odleteli naprej.

Gospa s katero sva čvekali je prišla na vrsto in prodajalki, ki je sedela za blagajno, pojamrala je, da ni našla krp katere si je želela, pogledala je nazaj za sabo, kakšna je vrsta, v tistem se je prodajalka vstala in se nasmehnila ter gospo povprašala katere barve želi. Z nasmehom je prišla nazaj in ji pokasirala še krpe in gospa je odšla.

Sem se spomnila na njeno dogodivščino naslednjič, ko so mi metali zadevšne po traku in sem se nasmejala trgovki in pokimala, ter povedala, da vem, da govorijo, da so plačani na pokasirane izdelke v določenem času. Da imajo normo. Pa se je nasmejala in rekla, da je z dobro voljo kakršno koli delo opravljat lažje.

Ni lih pomembno kje si zaposlen, ko si lahko človek znaš obdržat čut za soljudi. Ni  pomembno kdo je nad tabo pri položaju,  ko lahko delaš po svojih načelih, tudi, če so navodila kdaj takšna, da je potrebno vse kaj drugega kot se nasmejat stranki.

Mi hodimo v Komendo v Kitajca. Familijarno ali s frendi se zapeljemo iz Celja tja, ker so top. Pa ne oni, morda niti hrana ni tko zelo drugačna, kot so drugačni ljudje. Gospod, ki streže v Hong Kongu 2 –mislim, da se imenujejo tako je zakon, včasih pomislimo, da bi ga odnesli s seboj domov, pa ga raje pustimo tam, da razvaja še ostale.

Dom naredijo ljudje, prostor ustvari nasmeh in delo s strankami zmorejo najboljši, kjerkoli so ti že v službi! Če zamenjajo šiht srce in nasmeh odide z njimi, če ga nimajo…ga niti nov položaj ne ustvari.

Lep teden,

Urška