FOTKA SNETA Z NETA
Nič. Pač sem šla. Dobila kompanijo
prjatlce, ki se je odločila, da ji bo fešta tako zelo blizu, da si bova
naredile fajn večer.
Čisto zadnja vrsta. Ko sem nabavila karte,
je bilo na voljo še ščepec kart razkropljenih po dvorani. Akustiko sem pričakovala boljšo, a tu
nima verjetno Plestenjak čisto nič zraven, moram rečt, da v Stožicah nisem bila
prvič je pa res, da tako visoko nisem bila še nikoli. Tik pod strop pravega zvoka
verjetno ni povleklo.V soboto je bil Jan verjetno najsrečnejši človek na svetu. Vedno pripoveduje, kako je pel in koncertiral pred parimi ljudmi nekje v Celju, leta nazaj.
Sanje je dovoljeno živeti, je vedel že
takrat, tokrat pa dokazal, da se jih da tudi uresničit.
Sicer ne vem, kake občutke je imel on na
odru, a iz zadnjega sedeža na vrhu tribune je bilo videt sanjsko.Dvorana polna ljudi, ki so vihteli v ritmu roke levo in desno, sinhrono brez predaha. Polno moških, ženske niti nismo bile v manjšini. Včasih so pravili, da pravi moški gredo tja, kjer je polno lepih žensk, torej v tem primeru na koncert Jana Plestenjaka.
😊
Vsi v dvorani smo peli, tudi, ko je Jan
utihnil, je dvorana "pela" dalje.
Dokazal je, kaj se da. Mi je pa luštno, da sem koncert doživela skozi oči, ne tako več goreče oboževalke, dojameš potem vse bolj objektivno, morda ne tako zelo intenzivno pa morda en malo bolj realno, kot bi sicer doživela večer.
Gre, vse gre ... Jan nam je dokazal, da
gre. Ni zgolj potrditev za glasbeno usmerjene izvajalce morda tudi za bolj
splošno usmerjeno življenjsko ustvarjanje.
Iz kremšnit o katerih je pel v enem izmed
svojih komadov, do nabitih Stožic, ki poje in diha namesto tebe.
Jan en velik aplavz!
Urška
Komentarji
Objavite komentar