Prvi november, dan mrtvih, dan vseh
svetih. Najbolj morbiden praznik, ki ima srečo, da ma etiketo dela prost dan.
Ali? Spoštovanja vreden dan, na katerega se spominjamo vseh, ki so nam dali
zametke za korake, ki jih ta čas delamo sami na svetu.
Norija s svečami, polna pokopališča teh
utripajočih luči. V vetru migetajoči plameni, ki dajejo dnevu poseben čar.
Propaganda za in propaganda proti plastiki na pokopališčih. Trgovci služijo,
okoljevarstveniki se zgražajo. Ljudje norijo z vrečkami, polnimi raznobarvnih
sveč na pokopališča, tisti s slabo vestjo se prikažejo, da jih sosedje vidijo,
da so tam. Tisti, ki hodijo čez celo leto po britofih, pa morda na ta dan celo
ostanejo doma.
Ne vem, js vse skupaj jemljem kot del
tradicije, kot nekakšen obred, izkaz spoštovanja do stanujočih na drugem svetu.
Zaradi prednikov sem malo tudi takšna, kakršna sem. Zaradi ljudi, ki sem jih
poznala in imela rada pa jih ne morem več objet, prijet za roko je moj vsakdan
znosnejši, lepši, prijaznejši, zaradi vseh reči, ki so mi jih za časa bivanja
tu, podarili.
S svečami ne bom naredila prevelikega
kšefta proizvajalcem in ne neke ogromne škode okolju. Ravno toliko, da se
spomnim tudi na ta dan vseh mojih ljubih in jim v spomin podarim plamenček
ognja kot simboliko miru.
Zmeraj me doma opomnijo, da se moram na
ta dan pražnje obleči, mami Orlič me opomni, da zaradi spoštovanja do praznika.
Doma so me hvalevredno naučili, da se pozornost polaga živečim. Ko se človek
poslovi, je škoda vsega objokavanja, če prej nismo imeli besed zanj. Mamo pa
običaj, da spoštujemo običaje in ja ... tudi na ta dan uredimo
"bivališče" pokojnikom in jim v spomin prižgemo svečko.
Smo pa uvedli en tak kul trenutek kar se
tiče Vseh svetih. Nočni sprehod po pokopališču. Same lučke in spokojnost. Mir,
ki ga prinaša ta trenutek, rada doživim vsako leto.
Vse lepo
Urška
Komentarji
Objavite komentar