Ljudje hodijo k
meni z različnimi življenjskimi dogodivščinami in hvaležna sem
za vsako in vsakega izmed njih. Mi je prijetno, ker se zadnje čase k
meni oglasijo včasih zgolj po objem, tudi takrat, ko potrkajo na
službena vrata. Prinesejo sebe, kakšno zanimivo zgodbo in vse
večkrat dišeče skuhano sosedovo kavo. Pa pravijo, da je pomembno,
kje delaš, se strinjam, objemov na posodo ne bi dajala kjerkoli, pa
vendar, če dobro pomislim, ko objem podariš, ni kot takrat, ko
posodiš denar, da bi ga pričakoval nazaj, ga daš z dobro energijo
vred.
Dostikrat kdo
pride in pove zgodbe o metanju izdelkov na pult, o hitenju, o
porivanju vozičkov eden v drugega v vrsti veleblagovnic. Velikokrat
slišim o obrnjenih ustnicah navzdol in o žalostnih obrazih ljudi v
delovnih uniformah.
Pa se je pri meni
oglasila gospa. Počakala je in sva rekli še eno ali dve ob kavi in
je začela razlagat:
Šla je v
trgovino, malo večjo, pravi, da ji je čez cesto, da imajo dobro
izbiro, odlične sire, sicer okus po italijanskem,a je ne moti. Da je
izbira dobra, stopnja založenosti polic le tu pa tam pade iz
najvišje številke na njeni lestvici. Rekla je, da imajo čistila
odlična. Da operejo vse, tudi madeže, ki so najpogostejše na
otroških majčkah potomcev njenih otrok.
Vsem se mudi,
gneča je, artiklov je po navadi ogromno. Nakupovalni vozički so
naloženi, do vrha, slaba volja se oglasi, ko zamujamo že kam
drugam.
Se spomnim, da
sem pred leti v Domžalah kupovala torto za teto. Tisto pakirano, za
rojstni dan, s svečami, ki sem jih že imela predhodno s sabo. Gospe
na blagajni sem odgovorila, da ji želim lep dan in podarila sem ji
kompliment, da z nasmehom dela, čeprav pomislim, da bi raje bila z
družino na nedeljskem kosilu. Gospa mi je ob pohvali njej izrekla,
da je vesela, da ima službo, mož bo že skuhal kosilo, otroci pa
pospravili svoje. Nasmejala se mi je in povedala, da bi imela delo
drugače tudi doma, tako pa jo bodo pričakali z objemom in pogrnjeno
mizo. To je to. Vem, da skačem sem in tja z besedami, pa se zdaj
ustavim še pri teh.
Deklico je povila
že pred časom. Znanka, prijetno dekle, gospodična, ki mi je po
razmišljanju zelo blizu in tista, na katero se velikokrat spomnim,
ko mi zmanjka poguma borit se zase ob ljudeh, ki ne vem, ali ti znajo
želet v življenju ravno vse najboljše. Pa jo vprašam, kako je
lepotička v vozičku in podobno. Nadaljujem s tem, kakšen navdih
je, kako jo je luštno videt, da kljub tako veliki spremembi v
življenju, fura mirno poslovno pot in usklajuje tudi veliko
obveznosti. Pa sem se ji nasmejala, da se da z voljo vse, kajne.
Prijetno dekle s
smislom za modo, izrednim občutkom za estetiko me je nasmejala s
stavkom, o katerem razmišljam še danes. Je rekla naslednje: »veš
Urška, čisto razumem tečne namrgodene mamice, ki imajo doma
partnerje s katerimi si težko kaj pomagajo. Moj je krasen. Pa njen,
ves lep, postavni, nasmejani zraven stoječ partner pripomni, da ja,
da imajo srečo, ker je tako priden tudi otrok. Lepe besede, lepi
trenutki, lepi ljudje. Vesela sem, ker jih videvam in poznam.
Pa, da se vrnem h
gospe in začetka moje današnje »pripovedi«. Sredi ogromne
trgovine je stala na blagajni ob gužvasti površini ljudi z vozički,
ki so jih nervozno porivali eden v drugega. Pravi, da je izgubila
sled za stvarjo, ki jo je prej po trgovini iskala. Morala bi it iz
vrste in nazaj điro po štacuni, pa je rekla, da bi jo skoraj kap,
gospa, ki dela za blagajno je vstala in jo povprašala katero barvo
potrebuje, zdrvela po trgovini in z nasmehom pridivjala s stvarjo v
roki, jo pokasirala in izdala račun za nakupljeno ostalo »fasungo«.
Dobri ljudje obstajajo ne glede na plac, kamor se jih postavi je
rekla, da se vrne drugič s kavo, me je nasmejalo, pa je rekla, da
bere, da bere tudi mene.
Prijeten teden
Urška
Komentarji
Objavite komentar