BAJSA DEBELAJSA

                                         

                                                                      Fotka: boobee foodee

 

Pri nas se dostikrat prične pogovor v stilu, kako je, kakšna znanka super shujšala. Zadnjič na primer pride mati domov in začne obnovo o pogovoru z u iber prisrčno gospo, po letih gospodično, ki je nagnala svoje kile stran. Top.

Moj sovražnik je kot otroku bil Čokolešnik. Kakšna top otroška kombinacija polna skleda čokolade z lešniki, taka gosta zmes s čist malo mleka, da stoji žlica. Doma tega nismo jedli, bi bila debela. Še danes se spomnim, kako sem na skrivaj hodila k Iki, moji varuški z zgodnjih otroških dni, kjer me je čakala točno ta skleda s točno toliko čokolade in lešnikov in s skoraj nič mleka. Točno taka malca, kot sem si jo zaželela.
Celo otroštvo in mladost sem živela v prepričanju, da sem debela. Pred strahom, da ne bi bila, sem si vcepila v glavo, da že sem. Najbolj sem se čudila dejstvu, da me nikoli ni nihče zbadal z bajso debelajso in nikoli nisem imela nobenih fizičnih ne psihičnih problemov, ker sem bila debela.
Gledam fotke za nazaj in že kmalu mi je bilo jasno, zakaj problemov ni bilo. Ker nisem bila debela, to sem postala kasneje. Ko je mami ovrgla vse upe nad tem, da bom kdaj prenehala rada jest.

Odkar pomnim, sem plesala. Pri štirih so me prvič peljali v že takrat eno izrazito popularnih plesnih šol v Celju. Tam sem vpila, kako ne bom hodla na plesne, ker mi takrat tovariš za plesne ni bil všeč. Zgolj prvi vtis, kasneje sva se poklapala v šusu. Plesala sem tu, kasneje tam, pozneje v Ljubljani, plesala sem zmeraj s srcem in z izrazitim ne interesom za nastope in tekmovanja (kdaj so me prepričali tudi v to, a redko).

Js še zmeraj pravim, da me gibanje rešuje, lahko jem ... pa potem maratonsko migam še zmeraj v stilu plesa in več minutnih tudi urnih sprehodov.
Da se vrnem k startu. Gospa je ful shujšala, udeležila se je nekih posebnih priprav na morju, kjer je moja mati izpostavila, da jim pet dni niso dali nič za jest in je šlo dol. Verjetno je tu keč še o čem drugem, verjetno kakšna duhovna rast in podobne zadeve, ker je omenjena gospa zdaj srečnejša.

Mami petkrat poudari, kako je zdaj njena sogovornica srečna,jaz pa se sprašujem usput, če delujem nesrečno.

Posedem mami in ji razložim svoj morski plan za leto 2019. Morje Novigrad. Pri srčnih prijatlih katerih ženski del družine kuha za popizdit dober. Sama se jim pridružim za kak teden kot letos. Plavam, jem, pomagam kaj pri kuhi in obesim oprane cote sprot. Po poležavanju v viseči mreži me vsakič čaka prijetno ohlajen tonik samo v zame stilsko pripravljenem kozarcu. Zjutraj nas pod marš pripravi že pred sedmo na več kilometrski pohod, do kave v mestu, kjer si privoščimo za zdravje še travarico.

Moji zlati mamiki je ob vsem trudu, kako me obdržati šlankico uspel nenormalno dober met, me naučit bit srečna. Ne povzemat zadev, ki osrečujejo okolico, temveč se držat vsega tistega, kar dela srečno mene. Še par let nazaj je ob najinih oboževanih kosilih večkrat poudarila, da mam dost. Zdaj me prijazno pogleda in pokaže na plato, da mam tam še.

Prijazen vikend in privoščite si kako fajn večerjo ob hudo dobri družbi (začnite pri sebi).

Urška