Velikokrat, ko me zagrabi trema se spomnim na prireditev v
katero sem bila porinjena kot voditeljica. Se strinjam, nihče mi ni držal
pištole na čelu a dobila sem občutek, da je prav, da to storim. Bolezen
povezovalke prireditve v zadnjem trenutku je ponudila priložnost meni, pa
takrat nanjo nisem gledala tako. Takrat sem gledala na situacijo bolj v smislu
da moram spelat, prijateljici nisem znala rečt ne, ki je uslugo potrebovala,
zdaj pa vseeno bolj razmišljam tako, da sem to enostavno potrebovala.
Bla je prireditev, tak luštn večer, predstavile so se plesne
skupine plesne šole pod okriljem moje frendice. Se spomnim takrat, me je
zaneslo, ko sem z mikrofonom stala zadaj v zaodrju in razmišljala kako bi bila
raje v vlogi mentorice najmlajših skupin, kot nek močan steber, ki bi na odru
motiviral najmanjše pamže. Bilo bi prijetneje.
Šla sem na oder z mapo s tekstom v rokah, pozabila sem kar
piše na listih in speljala nekako po svoje. Je šlo, starši so bili fokusirani
na nastope svojih otrok in bežno ujeli vmes mene.
Moja publika (frendi) me je seznanila z dejstvom, da je šlo
skozi. Sama sem se ubadala s svojo notranjo tremo tako zelo, da sem bila
vesela, da preživela, nekako v mejah normale vse skupaj speljala in nisem imela
niti občutka kakšna sem dejansko sredi odra takrat zame velikega kulturnega
doma, sploh bila.
Vsa zgodba se je ponovila po letu še enkrat, po tem sem
sklepala, da sem bila znosna na pogled in posluh, dvomim, da bi me drugače
povabili še enkrat. Nič ni pomagal aplavz namenjen tudi meni. Trema je bila
obupna tudi v drugo. Šlo je mimo. Za preživetje sem bila hvaležna.
Vsako leto sem se veselila prireditve, ki se ji reče
Gradevizija. Parodija na Evrovizijo katero organizirajo moji frendi. To je
zabava leta. Hec, smeh, aplavzi, dobra volja, super vzdušje. Vsakič je šel kdo
z mano in zmeraj smo se hecali, da bomo naslednje leto nastopili mi.
Lansko leto sem zmagala. Sicer ne na odru ampak v sebi. Za
mano je bilo celo leto prirav. Hipnoterapija, za kar sem hvaležna moji dragi
Nuši in kaj se da s tem vragom vse odpravit in dosečt…izkušnjo globoke
sproščenosti priporočam tudi drugim. (če koga zamika…dobi kontakt pri meni).
Imam srečo, moja prijateljica in to tista, ki je z mano preživela marsikaj.
Odhode v šolo, ko sem na štengah tulila, da ne grem nikamor. Moje trenutke, ko
sem se naučila borit in sva se dobesedno do krvi popraskali in prebutali. In je
ona, ki še dandanes ne tuli, kaj vse moram storit a me modro napelje k vsemu
tistemu, da sama nagruntam, da zmorem in se vržem v vodo. Da preidem k bistvu…ta
moja zlata Sanja je najboljši pedagog ever in moja sreča, da je najboljša
učiteljica solo petja ever. Pred prvim obiskom pri njej, ust ob muziki nisem
niti odprla, zato sm taka najbl huda referenca ever.
Lani sem uživala, mislim, da sem zapela dostojno in počutila
sem se, kot Whitney Huston na odru. Največji štos je bil, da kljub pevskemu
nastopu ni šlo pri meni za petje. Tokrat se ni delalo na preživetju ampak v
učenju užitka na odru. Je šlo, uživala sem in bilo je ekstra fino.
Letos sem šla naprej, si zbrala svoj najljubši komad ever in
enega, katerega sem znala prvega na pamet. Ok en mal sem spet strenirala in šla
na oder. Kakšni so bili občutki se ne spomnim. Vem, da sem song, svoj najljubši
totalno zajebala, ker sem v navalu navdušenja pozabila besedilo. Moja letošnja
zmaga je, da sem mislim, da dokaj suvereno speljala vse skupaj in do
onemoglosti ponavljala besedilo, ki pa sem si ga vendarle zapomnila. Nisem
vedela, da v dobrih treh minutah lahko toliko razmišljaš. Ponosna sem nase, da
je brez mučenja in prav prijetno zame šlo vse skozi. Uživala sem, moja nočna
mora, da bom stala na odru pozabila vse, dala mikrofon stran, se sredi odra
zjokala in me bodo mogli odvleči stran, je pozabljena za zmeraj.
Zdaj grem dalje….zdaj se bom potrudila bit zabavna še na
odru….luštno je sam sebi postavljat izzive….poanta vsega pa je, da se usput
naučiš uživat v vsem tem in namesto, da se ponujenim priložnostim v življenju
izogibaš…..jih pač zagrabiš.
Hvala vsem pod odrom, na odru, vsem zlatim s katerimi smo
pristali v objemu. Hvala tebi tam gor (si največji motivator ever)
HVALA CVETKOTI IN DEJAN .. za vse ❤
Ok nujno moram še tole pripisat: življenje je eno in naše.
Luštn teden vsem želim
Urška
Komentarji
Objavite komentar