Ni blo prvič. Sploh ne vem, kaj me je
prijelo, da sem tako zapela za tega Bryana. Res je, da smo nekje v šestem,
sedmem razredu punce tulile na njegovo pesem Please forgive me, ki je lepo
prosim, ni tokrat na koncertu niti zapel. Žalost.
Se spomnim, da smo bili na nekem
večdnevnem izletu al je bla šola v naravi al so ble pevske intenzivne priprave.
Nimam pojma več natančno, a spomnim se, da so bile osnovnošolske ljubezni, že
vsi poparčkani jaz kakopak, pokončno samska. Ja, res je, že takrat sem bila
blazno samostojna in svojevrstna. =) Skratka spomnim se, da smo pojali. Da smo
puže norele in pele to Please forgive me. Me pa spomin ponese tudi v našo
domačo dnevno sobo, ko so na našem prastarem tevju, še onem brez daljinca, bili
na ogled videospoti na takrat za nas najstnike famoznem MTvju. Takrat smo
poslušali žalostinke famoznega Adamsa. Tulila sem zraven se spomnim, kot danes.
Prejšnji četrtek je bil v Stožicah, kot
leta prej. Sem šla. Šla sem tudi lani v Zagreb. Povsod je bilo OK. Prijetno,
luštno, vedno sem pela zraven in uživala maksimalno. A vedno je nekaj manjkalo,
ni bilo tisto nekaj, kar se lahko dobi na teh ta velikih koncertih v živo.
Četrtek zvečer, nabito polne Stožice, ne
razprodane, a polne ljudi s tonami energije v sebi. Znoreli smo. Noreli od prve
sekunde, do zadnjega diha. Publika je popizdila in ropotala z nogami, ploskala
in vpila še dolgo po koncertu. Parkrat je prišel nazaj na oder. Nismo ga
spustili domov, nikakor ne, že ko so se prižgale luči, smo ga želeli nazaj.
To je o koncertu to ... drugače pa je v
naslovu povedano vse It was magical. Bryan je povedal, da je magic to, da bo v
hotelu razmišljal o energiji, ki smo mu jo kot publika dali.
Tokrat je bilo drugače. Tokrat je bilo
čarobno. Ponosna na slovensko publiko, ki se je tokrat res izkazala. Bli smo
top. Bryan, hvala.
Uživajte trenutke.
Urška
Komentarji
Objavite komentar