Nadaljevanje sage o letošnjem vikend
popotovanju po praznični Pragi.
Mrzl je blo. Za vraga ornk je blo mrzl.
Mi zadnjič pravi stranka v trgovini, da če je mene zeblo, je moglo res zazebst
do kosti. Ne vem niti, ali je bil minus, po pravici povedano dvomim, da so se
temperature spustile pod ničlo, občutek, pa je prinašal vonj sibirskega mraza.
Rada mam zimo, od mraza še nisem nikoli zbolela. Nese me, ko so bipolarne
temperature enkrat visoke drugič nizke, neodločno vreme z nihanji torej.
Že v prejšnjem postu sem pisala, kako sva
z Alenko dirkali po Pragi in iskali Krteke. Ona luštna mala bitja iz nam tako
poznane še takrat Čehoslovaške risanke. Krteki pa niso bili edina zadeva, za
katero sva se podili.
WCji. Top iskana zadeva na teh avtobusnih
potovanjih. Pred leti nisem skorajda nič pila na teh izletih, na katerih se
nismo ustavljali po moji volji in potem so sledili glavoboli, migrenski napadi
in podobne zadevšne. Zdej se ne sekiram in tud na takih izletih poskrbim zase.
Pač sem najbolj znana iskalka WCjev. Nč hudga. Mam pravi risrč kar se tiče
tega.
Do sedaj so me najbolj razočarali hmmmm
pri nas. Pri nas te znajo odslovit pri kakšnem gostincu in te napodijo, kar
nazaj skozi vrata in te kje tudi prijazno zavrnejo in obvestijo, da je pri njih
lulanje in kakanje dovoljeno samo njihovim gostom.
Če že tko s pri koncu držanja nog skupaj
priletiš v kako trgovino, kjer veš, da imajo WC in ti povedo, da WC pri njih ni
za stranke, je razumljivo, da ne bo pomote. A ko tiščiš noge skupaj, takrat ne
razumeš ničesar.
Z javnimi stranišči je pri nas slabo,
vsaj v Celju. Mi je všeč taktika na tujem k so WCji povsod dostopni vsem. V
gostilnah ali javni. Se v obeh primerih plača gospe pri straniščih in je mir.
Morda zgolj ideja kot pri čistilnih
servisih. Urejanje sanitarij in kasiranje. Zgolj "veriga biznisa z javnimi
al gostilniškimi WCji" po celem mestu ali smo premajhni v Celju tudi za
to.
Nimam pojma, zakaj kdo reče, pje si Čeh
in s tem ne pomislimo na nekaj blazno fajnega.
Sredi Prage sva bili, v lovu za WCjem
zame. Zaklenjen mestni, ostal mi je samo predsedniški hotel. Že od zunaj se je
videlo gospe v oblekah in gospode v frakih ter maestra za klavirjem. Uletim
notri, mimo varnostnikov, na recepciji me prijazen Čeh nagovori, naj letim ... le
naj ne fotografiram, ker je vse pod kamerami. Vsa v bundi zavita v šal, kapo,
se slačim in opazujem do potankosti stilirana vrata na mojem WCju, ki me je
odrešil. Mam filing, da je bila vsa obroba v zlatu. Sem držala obljubo in nisem
posnela storyia. Niti fotke pred hotelom, mi je žal. Ob priliki se postavim
pred njega v zahvalo.
Prijetno
Urška
Komentarji
Objavite komentar