Včasih nism znala in sem brezglavo letala naokoli tudi, ko
mi to ni bilo treba. Zadnjič se menim s frendico in me strese ob njenih
besedah, da tolk dela pa nima kej velik od tega. Mi je šlo na jok. Res.
Mela sm blazne plane za nedeljo, pa sem vse skenslala. Je
pasal. Mela sm blazne načrte, kako se bom podila po štacunah in iskala pisane
reči za pužiko, ki sem si jo izbrala za obdarovanje v Božičkovi tovarni.
Namesto vsega tega je zgledal tako, da sem prehodila tisto nekako zapovedano
dnevno turo v naravi po zraku, kolikor je ta lahko sploh svež v našem Celju. Je
pasal ful. Popoldan pa za filing Božični filmi (mora bit vzdušje) del morilskih
serij kasneje, pa sem prespala. Kremšnita za sladico in najboljša repa ever za
južno s tudi čist domačim zmučkanim krompirjem poleg.
Včasih si oddahnem, da sm naučena delat na hard in počet na
hard tudi nič. Težko je verjet, a izklopit je potrebno zlo dobr tud znat.
Top shit nedelja. Ob polenarjenih trenutkih (dnevih) me zna
že proti večeru vse bolet od lenobe, zato sem hvaležna prijateljici Andreji za
nedeljsko večerno povabilo v gledališče. SLG Celje, praktično pred nosom, z
gostujočo predstavo Lauf story Matjaža Pograjca. Superca. Pograjc je fajn.
Sigurno bo mal drugač, a nočem brat pretiranih podrobnosti o
predstavi. Kasneje navijava za kuhan gin s stojnice Limbay, poleg hotela Evropa
v Celju. Sicer mam letos neke sezonske probleme, kako se oblečt. Hvala bogu
imam, tako vsaj izgleda, neoprensko bundo, ki me pokrije od pet do glave in
lahko spodaj oblečem kaj manj ... da potem, ko sem, kje znotraj na toplem, ne
zgorim od tone oblačil.
V letih, zdaj starejših, sem se navadila nosit kapo. Prej je
nikoli nisem. Pri moji gori las bi bilo dodatno pokrivalo čist odvečno. Sem se
pred leti postrigla in me je pozimi začelo zebst v glavo ... pa zdaj, ko imam
že spet en malo več in daljše lase, kapo vseeno nosim.
Leta nazaj nisem marala nedelj. V mojem otroštvu sem jih
sovražila, ker so jim vedno sledile obveznosti s šolo, ko sem prišla do službe
sem se vsega skupaj navadila ali pa vzljubila vse skupaj. Zdaj so nedelje moje
top. Top dnevi na off.
Pijem kavo, šalco kofeta imam poleg kompjutra in uživam,
čeprav sem nekje danes ujela, da naj bi bil svetovni dan čaja. Vzemite v zakup,
da te besede, ki jih berete danes, nastajajo na dan nedela v nedeljo. =)
Včasih nisem marala čaja. Ne domačega ne tistega v vrečkah.
Zdaj čaj rada pijem ravno tako kot kavo. Za zvečer namesto ubijalske doze
kofeina je top. Za čez dan za pogret, še za zjutraj, preden oddrvim po mrzlem v
službo in tam spijem prvo jutranjo kavo.
Skratka vse nedeljske aktivnosti, ki sem imela načrtovane so
prestavljene na ponedeljek. Ker je danes že torek, je vse za mano. Res ne
maram, če nekaj obljubiš, da ne izpolniš, a v nedeljo se mi res ni dalo nič,
zato bom pohitela po službi in osrečila z upam, da všečnim darilom Nino.
Neham pisat ... se spravim v, sezoni primerno, večerno
toaleto za v teater (bulerji, tople hlače in ne tako zelo debel pulover) ter
skočim v bundo ... da me zunaj ob kuhanem ginu ne prezebe, še preden ga dobim v
roke.
V petek vas vabim k branju ... ta teden sledi koncert (Mladinskega
simfoničnega orkestra v Narodnem domu (že včeraj), zaključna večerja danes z
dvema frendicama po šihtu, jutri skočim na plesne po prešpricanih dveh tednih,
v četrtek pa v Skornem pečeva s Tatjano TaFajne kekse za pod smreko.
=)
Spremljajte ... bo kaj spisanega nastalo do petka ... če bo
berljivo, preverite že kar zjutraj.
LEP TEDEN
Urška
Komentarji
Objavite komentar