Sem hotla že včeraj čist frišne občutke po ogledu filma
strest na ekran mojega compa, pa sem se raje odločila za skok pred tv in hitro
in intenzivno spanje.
Vsi, ki me berete tako veste, da lovim zelo malo podatkov
preden si film pogledam. Tako tudi tokrat nisem vedela nič, zgolj to, kar so mi
povedali, da je odličen. Pod statusom, med komentarji na facebooku sem ujela,
da je lep, topel, srčen in to je to.Kandidat za Oskarje in stavim ter želim si, da letos faše glavnega, za najboljši film.
Zadnje čase ujamem samo sebe, večkrat ob nedeljah, ko se odločim za tako nič pametno nedeljo, ki vsake toliko časa paše. Nedeljo, ko se ne počne nič, pogleda vmes film s tv kanala, na katerem vrtijo po možnosti sredi poletja, hudo ljubezenske božične filme. Pride pa velikokrat tudi moj dan, ko pogledam raje film, od katerega kaj imam.
Zelena knjiga, v originalu z naslovom Green book je topel film. Green book je domač, lep film. Toliko kot je film krasen, ima okus po grozi, ki so jo v zgodovini morali preživljati ljudje.
Zelena knjiga je eden izmed filmov, ki ti da veliko, ne zgolj urco, dve, ki ju ob njem preživiš v kinu.
Me je vprašala frendica na pevskih, če je Green book žalosten film. Ne. Lep, zelo lep je, sem rekla. V bistvu je grozen, ne, v bistvu je krasen film o groznih dejanjih, o dejanjih naših prednikov, o naši zapuščini. V bistvu je film, ki prikazuje zgodovino ozkoglednega razmišljanja, ki ga imajo eni še dandanes v glavah in o širini ljudi, za katere ne bi morda verjeli, da to širino premorejo.
Krasen film. V izogib razkritju vsebine bom nehala in povem
le to, da ima film čudovit konec. Bom povedala še to, da ima čisto po resničnih
dogodkih posneto vsebino. Da ima toplo sporočilo in skozi film je krasno
prikazano, da če si človek si človek … ne glede na raso, farbo, spolno
usmerjenost al karkol že, če nisi pa nisi in to je osnova za vsako lepo
življenje. Bit človek do sebe in do soljudi.
Gleeeeeeeeejte.
Zelena knjiga je krasen film o prijateljstvu. Muzika v filmu
je top.
Moram rečt, da je moj idealen moment v življenju ta, da
ležim in poleg mene tip ob klavirju obvladuje inštrument. Nisem ležala, zgolj
napol zleknjena sem ždela v skorajda fotelju, tako udobnem stolu, celjske
mestne kinodvorane.
Ogromno privlačnih momentov v filmu, predvsem takih, ki
pobožajo srce.
Hvala ustvarjalcem, sem uživala na polno.
Lep teden vsem in privoščite si kak dober film.
Urška
Komentarji
Objavite komentar