Živijo,
Si klicala in ker tvoje cifre nisem imela med shranjenimi v
privat imeniku se mi ni izpisalo kdo kliče. Kot največji kreten sem se
oglasila, seveda docela uradno in povprašala kdo je na drugi strani. Pretresen glas, tvoj poln s pozitivo obdan ton
me je povprašal kako sem. Jamrala si kdo bo zdaj s tabo pil kavo, ko boš
pripeljala do nas svoje iskane domače izdelke. Kdo te bo spravljal v dobro
voljo in kdo te pričakal nasmejan pred vrati. Vem, dostikrat sem pozabila nate
in te pustila sedet v avtu pred rampo. Saj veš stranke in dostava je velikokrat
potem zletela iz glave. Vem, da sem se ti odkupila z nasmehom. In hvaležna si
mi bila. Pogrešala boš to, si mi povedala.
Tvoj telefonski klic. Trikrat sem te prekinila, ker sem
sproti urejala zdaj vem, da nepomembne zadeve. Vem, da si me spraševala kaj za
vraga se dogaja a tudi vem, da te je skrbelo zame in nisi klicala zgolj iz
firbca. Cenila sem tvojo skrb in cenila sem, ker nisi težila z nepomembnimi
vprašanji, ki jih v tistem momentu res nisem potrebovala.
Se spomnim kako sva nazadnje ob izložbi pili kavo in na
hitro enega skadili. Ti si tisto svojo belo pustila, ker si se bala, da bodo
radarji zaradi parkiranega avtomobila pred trgovino prehitro zatežili. Odšla
si. Nikoli nisva speljali pogovora do konca. Vedno si mi pravila, da sem sonce
in obljubljali sva si, da pojeva enkrat skupaj tista jajca za zajtrk.
Letos sem odšla na novo pot. Nisem te pozabila. Počvekali
sva tu in tam in ostali v stiku.
Jočem, nisem te klicala in povprašala kako ti je, ko ti je
bilo hudo. Ne gre mi iz glave beseda, da te ni več. Tolažim se z dejstvom, da
si odrešena muk. Boli me dejstvo, da nisem imela pojma, da je tvoja bolečina
tako globoka.
Jočem, jočem in jočem iskreno in boli tako zelo. Rada bi ti
napisala vse a ne morem ničesar. Vse me boli, boli tako grooooozno in zelo…….
Žal mi je a srčno upam, da je tvoja bolečina zdaj odšla.
Komentarji
Objavite komentar