RAZMIŠLJAM ...

 

Ljudje smo ena taka čudna bitja ... zakompliciramo, da ni vonja po brezskrbnosti, sproščenosti in da vsaj en malo zadiši po problemih.Ne vem. Ljudje smo si drugačni, a najteže je sprejet drugačnost. Težko sprejemamo. Težko sprejemamo, da drugim ne moremo pomagat, ker si oni tega ne želijo. Včasih sem želela spremenit svet, potem sem poštekala, da lahko spremenim zgolj sebe.

Tole z otroki mi je fenomen. Nimam jih. Verjetno jih ne bom imela. Svojih, po krvi, po ljubezni jih imam ogromno. Od frendov, znancev, kolegov, najbližji mi je naš lepotec Lev, on je vsaj po krvi moj najbližji »otrok«. Sicer ni več otrok, je že pravi mali gospodič po letih (sladkih 16) po pameti pa je nad nami vsemi, po pridnosti, redoljubnosti, trmi, vztrajnosti in po reševanju življenjskih zagat o prepričanju o tem, kaj če v življenju met … po vsem tem pa je po meni. :-P Nikol nism pametovala kar se tiče njega, ker on se je že rodil top. Nikoli ne naredi nič narobe, vedno vse prav. Ko smo lačni, nam skuha, ko je treba pospravit, pospravi, ko se vsi želimo skregat na familijarnih kosilih, nas on pomiri. Vedno se umakne prvi, ker ve, da je to najbolj pametno ipd. ... najboljši je, ponosna sem, da imamo takšen fenomen v naši familiji. Nikoli se nikomur ni blo treba z njim učit oz. mu rečt, da je čas, da, se gre. Ratal je še blazno lep fant in krasno se obnaša v družbi.No, skratka. Pr pogovorih s kakimi znanci naletim na temo, da naj se ne usajamo o otrocih, ker jih nimamo in nimamo pojma o vzgoji ipd. Mi je pa interesantno, da smo prvi na tapeti, ko ratajo problemi z njimi, a rečt bože nedaj ne smemo ničesar (ne bi rada, da kdo zameri, ker moji frendi ne palamudijo okoli tega, moji frendi majo vsi prfekt otroke, če pa že ne, pa vedo, da js delim kot samska najboljše zakonske nasvete in kot človek brez otrok po krvi, najbolj obvladam vzgojo otrok).

Rada bi poudarila samo to, da smo ljudje taka specifična bitja, ki si želimo ur jamranja, da te salve problemov stresemo na nekoga, nasvete, ki jih v zameno dobimo, pa redkokdaj uporabimo v praksi.Sama uporabljam tehniko (že nekaj časa), da se pogovarjam sama s sabo, kdaj tudi samo v mislih, kot da bi se menila s frendico in ji delila nasvete. Kaj vi porečete o zadevah ala stresanju problemov na druge … je to zgolj očiščenje lastne karme in v stilu, ko poveš, se ne sliši tako zelo grozno?

Zadnjič sem naletela na situacijo v službi, ko je sodelavko presenetila moja menjava službe, čeprav sem že pred javnim razglasom, o tem govorila z njo. Navajena jamrajočih ljudi, ki kot drevo čakajo, da ga posekajo ali pustijo živet, jo je presenetila moja gesta izrečenih besed in posledično enakega dejanja, o katerem sem predhodno z njo govorila.Jemljemo čvek o lastnih blodnjah, problemih s frendicami, kot nekaj samoumevnega ali znamo cenit to. Smo pripravljeni sprejet mnenje glave, ki ni naša in stojično sprejet morda kdaj neljube besede.Me je pa še presenetila zadeva. Ti mene ne povabiš … tud js tebe ne bom. Mhm redkokdaj razmišljam na tak način, velikokrat tudi komu ne namenim pozornosti pa jo kontra dobim … res pa je, da se trudim jo podarit vsaj nekomu drugemu, ki jo v določenem momentu rabi a … daš dam, je morda zadeva, ki se piše in bere pravilno. Pa se?

Bodite septembrsko top.

Urška